Zdi se mi da so dobe cvetočih, od življenje prekipevajočih slik že davno odtavale nekam daleč stran, da so dolgi, sparjeni poletni dnevi prijetno utrujajočih delavnikov, sanjarjenja v zeleni sobi, ležanja na žgočih belih tlakovcih tako rekoč del nekega drugega, skoraj da ne mojega življenja... Ko se zazdi, da se z vsakim dnevom pogrezneš globlje, da je božič vsak dan dlje in ne bližje, pa čeprav so dan današnji, v dobi kapitalizma, že s prvim novembrom vse tiste trgovine in veleblagovnice, ki se smatrajo za nekaj "boljšega", že od stropa do tal nakrancljane s kičastimi zlatimi zvezdami iz svetlečega papirja, po oknih plezajo božički, na velikanskih umetnih smrekah pa utripajo živopisane lučke, katerih neumorno migotljanje se odseva v super-size pisanih bunkah. Nisem mislila pisati o božiču, kajti če ga začnemo opevati že tako zgodaj, bo povsem izgubil svojo pristnost in prav zaradi tega me ta prezgodnja praznična pompoznost tako moti. Raje brodim po sivem in turobnem novembru, ko so lučke le za osvetljevanje temnih ulic, okraski le kot sopotniki rojstnodnevnih daril ali pač pospravljeni v veliki zaprašeni škatli na vrhu omare in božiček še ves zaspan krmi jelene za nadaljnje podvige osrečevanja pričakovanja polnih src...
